PISANJE SEMINARSKIH NALOG IN NAVAJANJE LITERATURE

Seminarska naloga je krajše strokovno delo, v katerem študent obdela temo, ki si jo je izbral sam ali mu jo je določil predavatelj. S pomočjo seminarske naloge se študent podrobneje seznani z določeno problematiko v okviru posameznih študijskih predmetov, se izpopolnjuje v pisanju strokovnih del in se pripravi na pisanje diplomske naloge. V seminarski nalogi študent lahko obdela raziskovalni problem, napiše daljši esej, lahko pa se projekt nanaša tudi na reševanje določenega strokovnega problema. Seminarska naloga ima lahko okrog 7 - 10 strani ali pa tudi več. Seminarska naloga lahko vsebuje naslednja poglavja:
    naslovna stran
    kazalo
    povzetek
    uvod
    teoretični del
    empirični del
    zaključek
    priloge
    literatura.

Seminarsko nalogo je treba napisati tako, kot zahteva predavatelj. Nekateri natančno določijo, kakšna naj bo prva stran, velikost črk, povzetek, navedba literature, uvod, jedro in zaključek. Drugim se oblika ne zdi tako pomembna, pač pa se bolj osredotočijo na vsebino. Na naslovno stran navadno napišemo: naziv šole, program, naslov seminarske naloge, predmet, pri katerem opravljamo seminarsko nalogo, ime mentorja, ime študenta, kraj in čas izdelave naloge. Naslov naj bo čim krajši in konkretnejši in naj pove, za kaj v nalogi ali projektu gre.

Povzetek naj da bralcu hitro informacijo o seminarski nalogi. Navadno vsebuje od 150 do 300 besed. Povzetek vsebuje bistvo problema, namen in cilje, metodologijo, rezultate, predloge za izboljšanje stanja. Povzetek navadno sestavimo na koncu naloge. Namen je najširša kategorija, s katero opredelimo, kaj nameravamo z nalogo doseči (tisto, kar upamo, da bomo dosegli). Cilji pa so bolj določene trditve o tem, kaj je treba narediti, da bi dosegli namen (tisto, kar delamo, da bomo dosegli namen). Cilji so na primer analiza, izračun, določitev, opis, ovrednotenje, meritev, pregled, načrt nečesa. Metodologija pomeni metode, ki jih uporabimo, ko zbiramo informacije: intervjuji, vprašalniki, literatura, ki smo jo preštudirali, terensko delo, praktično delo, posnetek stanja. Pri metodologiji navedemo, kdaj, kje in kdo je izvedel raziskavo, koliko ljudem smo poslali vprašalnike, s kakšnimi vprašanji. Vprašalnike dodamo na koncu kot prilogo.

Uvod prikaže bistvo naloge, kontekst in ozadje problema, zakaj je naloga pomembna, namen, cilje, metode dela in pričakovane rezultate. Uvod lahko napišemo na koncu naloge, ker nalogo še ves čas dopolnjujemo.

V jedru obravnavamo problematiko s teoretičnega in empiričnega vidika. V teoretičnem delu navajamo mnenja priznanih avtorjev (ki jih v oklepaju citiramo). Del naloge so lahko tudi tabele in slike, pri katerih prav tako navedemo vire. Na koncu popišemo še uporabljeno literaturo: vse knjige, članke, elektronske vire itd., ki smo jih uporabili pri seminarski nalogi. Za navajanje literature obstajajo posebna pravila, o katerih bomo spregovorili nekoliko kasneje. Na koncu navedemo priloge, kakršne so na primer anketni vprašalniki.

Ocena seminarske naloge je odvisna predvsem od naslednjih kriterijev: ali se držimo teme v naslovu seminarske naloge, primerna struktura, razumevanje glavnih konceptov, logično povezovanje posameznih delov, navajanje ustreznih dokazov in citiranje avtorjev, analitičen in objektiven stil.

Na začetku se poglobimo v temo in skušamo čim natančneje razumeti, kaj zahteva od nas. Če tega ne naredimo, obstaja nevarnost, da bomo zgrešili smisel in napisali nekaj povsem drugega, kar se od nas pričakuje. Ocena takšne naloge ne more biti pozitivna. Če ne vemo, kaj predavatelj zahteva od nas, ga je treba vprašati. Seveda je možno, da je to že povedal na predavanjih, na katerih smo manjkali, in nas bo zavrnil, da si preberimo to in to stran v knjigi. Vendar je to še vedno bolje, kot da popolnoma zgrešimo smisel. Za pomoč lahko vprašamo tudi kolege. Če se hočemo sami dokopati do spoznanja, pogledamo obrazložitev nekaterih ključnih besed na internetu, po potrebi preberemo še kakšen članek ali knjigo, pa bo tudi šlo. Naslov moramo prebrati še večkrat, besedo za besedo, da natančno vidimo, kaj naloga hoče od nas, mogoče analizo, primerjavo, posnetek stanja, opis, kritično ovrednotenje, razpravo, povzetek in podobno.

Potem začnemo zbirati informacije. Najprej lahko preberemo kaj o temi v učbeniku in zapiskih s predavanj. Če teme še nismo obravnavali, je treba pregledati Cobiss, Google Scholar, naročiti knjige in članke in jih prebrati. Med literaturo izberemo kakšen zelo splošen pregled snovi oziroma delo zelo znanega avtorja. Ne samo, da nam bo razjasnil osnove, verjetno bomo s pregledom njegove knjige avtomatično povzeli pravilno strukturiranje problema oziroma logično zaporedje obravnave problematike. Potem lahko pregledamo še preostala dela.

Ko prebiramo literaturo, si delamo zapiske ali vsaj označujemo besedilo, ki ga nameravamo navesti v seminarski nalogi bodisi dobesedno ali s svojimi besedami. Pri tem moramo paziti, da izpišemo vse bibliografske podatke (ime avtorja, naslov publikacije, kraj izdaje, založba, letnica izdaje in stran). Če tega ne bomo delali sproti, bomo kasneje porabili veliko časa za ponovno brskanje po knjigah.

Za začetek je zelo koristno, če spravimo na papir vse, kar nam ob določeni temi pride na misel (neke vrste individualna možganska nevihta). Ko imamo to zapisano, skušamo besede urediti v logično zaporedje. Naslednja stopnja je lahko miselna shema tistega, kar smo doslej izdelali. Če je mogoče miselno shemo lepo narediti, obstaja velika možnost, da imamo pravo strukturo naloge že pred sabo. Če pa nam kaj ne gre skupaj ali se nam zdi nelogično, je treba o stvari še razmisliti. Potem začnemo pisati povzetek, uvod, nato pa teoretično jedro. Ko imamo teoretični del napisan, dobro pregledamo strukturo in najpomembnejše poudarke, nato pa podobno strukturo uporabimo tudi pri praktičnem delu - za oblikovanje ankete, intervjuja, posnetka stanja ali primerjave.

Zaključek povzame najpomembnejša spoznanja, prikaže, kako je naloga odgovorila na vprašanja, ki smo si jih zadali na začetku, opozori na nerešena vprašanja, predlaga racionalizacijo problema ipd. Predlogi za izboljšanje stanja so lahko del naloge, lahko pa tudi ne. Če raziskujemo praktičen problem ali delamo posnetek stanja, se pričakuje, da bomo navedli tudi nekaj predlogov za izboljšanje.

Priloge so lahko podrobni izračuni določenih podatkov, vprašanja pri intervjuju, vprašalniki.

Pri seminarski nalogi je treba biti objektiven, ne čustven. Dejstva moramo argumentirati s številkami ali na kakšen drugačen način. Prikazati je treba vse strani problema, ne pa samo tistih, ki podpirajo naše mnenje.

Zelo pomembno je, da se v seminarski nalogi sklicujemo na vire. Predavatelj ni dolžan verjeti neke stvari, ker jo je zapisal študent ali ker študent misli, da spada med splošne resnice. Študent mora dokazati, da ima razloge za takšno ali drugačno mišljenje in da je to mnenje pridobil s proučevanjem pomembnih avtorjev. Dobesedno navajanje tujega besedila imenujemo citat. Citirati skušamo iz originalnega vira, če pa ga ne moremo dobiti, vsaj označimo, da smo citat od nekod povzeli (povzeto po ...). Citiramo lahko v narekovajih tako, da samo povzamemo misli nekega avtorja, pri čemer pa moramo paziti, da ne spremenimo bistva. Z navajanjem citatov pokažemo, da smo prebrali potrebno literaturo in omogočimo bralcu, da to preveri. Obstaja več oblik citiranja. Čim se odločimo za eno, jo nato uporabljamo v celotni nalogi. Pri harvardskem stilu navajamo v tekstu priimek avtorja, leto publikacije in številko strani (npr.: Ucman, 2003, s. 98).

Na koncu seminarske naloge navedemo literaturo, na katero smo se sklicevali, podrobneje, in sicer: avtorjevo ime in začetnice, leto publikacije, naslov, čas izdaje, založba. Pri tem je treba zelo paziti na ločila in presledke.

Primeri za navajanje literature:
 
Monografije/knjige
Dobrin, S.I., Keller, C.J., Weisser, C.R. (2010) Technical communication in the twenty-first century, Upper Saddle River, Prentice Hall.

Članek v reviji
Aitken, B., Harrison, A. (2012) Domestic firms benefit from direct foreign investment, The American Economic Review, vol. 89, no. 3, 605-618.
   
Poglavje v knjigi/prispevek v zborniku
Bates, E. (2015) Options for delivery media in Perraton, H. (ed.) Alternative Routes to Formal Education: Distance Teaching, Baltimore, Johns Hopkins University Press.

Navajanje elektronskih virov
Department for Education and Employment (2015) General National Vocational Qualifications: A Brief Guide [online], London. Dostopno na:  http://www.springerlink.com/ [5. 12. 2008].

Pri vseh drugih vrstah gradiva v oklepaj za naslovom napišemo vrsto gradiva (videoposnetek, zvočni posnetek, prosojnice, kartografsko gradivo).

Če v seminarski nalogi avtor prepiše vrsto odstavkov iz knjig, člankov in drugih materialov in se nanje ne sklicuje, govorimo o plagiatu. Prav tako je plagiat naloga, v kateri študent prepiše delo drugega študenta in ga odda kot svojega. Ni pa plagiat, če vključujemo v seminarsko nalogo navedbe in označimo, kdo je njihov avtor. Če razpravljamo o nekem problemu v skupini in vključimo rezultate diskusije v svoje delo, ne gre za plagiat.